Emocionalna pismenost
V 20. stoletju smo pod vplivom raziskav emocije nekoliko izrinili iz lestvice prioritet pri odnosih z ljudmi. Čustva so postala nezaželen gost, sovražnik znanosti, nekaj, kar kvari naš popoln, razumljiv, linearen in urejen svet. V poznih 90. letih dvajsetega stoletja so se eksperimentalni psihologi ponovno vrnili k znanstvenemu preučevanju čustev. Možnost spremljanja obraznih gibov, dihanja, bitja srca in drugih sprememb v telesu, ki so povezane s čustvi, je omogočila zanimive znanstvene rezultate.
Na področju profesionalnega dela z ljudmi smo preko kognitivno vedenjskih pristopov prišli k relacijskim, usmerjenim v odnos. Danes smo s pomočjo znanosti dokazali, da čustva vplivajo na materijo. Boyatzis govori o tem, da ljudje v nekaj milisekundah zaznamo, kaj nam nek dražljaj prinaša, torej veliko prej, preden ga kognitivno obdelamo.
Daniel Goleman je v svoji znameniti knjigi Emocionalna inteligentnost (1995) ponovno postavil čustva v center pozornosti. Z znanstvenimi raziskavami na področju čustev, ki sta jih opravila pionirja Mayers in Salovey (2008) je postavil prepričljiv argument, da je emocionalni kvocient (EQ) bistven za to, kako uspešni smo v življenju. Goleman pa je navkljub svojemu velikemu prispevku k zavedanju pomena čustev, premalo pozornosti posvetil tehnikam in načinom, kako izboljšati EQ. Goleman govori o osebnih kompetencah (samozavedanje, obvladovanje samega sebe, motivacija) in o socialnih kompetencah (empatija, socialne veščine). Med tem, ko je Golemanova knjiga postala uspešnica, je Claude Steiner (transakcijski analitik, dobitnik Bernove nagrade1971, 1980) razvijal svojo lastno videnje emocionalnega zavedanja. Razvil je lestvico emocionalnega zavedanja, ki je temeljna veščina večje sposobnosti, ki jo je imenoval emocionalna pismenost. Lestvica emocionalnega zavedanja predstavlja hipotetični kontinuum od 0 do 100% emocionalnega zavedanja: Nemost je na najnižji stopnji emocionalnega zavedanja, interaktivnost pa na najvišji (če ne upoštevamo možnosti višjih, še nepoznanih nivojev).
Nemost – Če osebo vprašamo kaj čuti, na tej stopnji emocionalne pismenosti ne bo mogla razumeti niti odgovoriti ali pa bo odgovorila zgolj, da čuti hlad ali nemost. Emocije niso dostopne zavedanju. Ljudje na tej stopnji se ne zavedajo čustev. To velja tudi, kadar so pod vplivom zelo močnih čustev. Pogosto se drugi ljudje bolj zavedajo čustev takega človeka kot on sam. Oseba je kot pod anestezijo.
Fizični občutki – Na prehodu iz kaotične primarne izkušnje najdemo fizične izkušnje. Na tem nivoju čustvenega zavedanja je čustvo očiščeno zavedanja in izkušnje zgolj kot fizični občutek, ki običajno spremlja čustvo. Oseba čuti pospešen srčni utrip, vendar se ne zaveda strahu. Lahko čuti pritisk v prsih, vendar ga ne identificira kot tesnobo ali depresijo. Čuti lahko vroč val, mrazenje, kepo v želodcu, zvonjenje v ušesih – občutek brez vsakega zavedanja čustva samega.
Kaotična primarna izkušnja – V življenje vstopimo v zelo čustvenem, potencialno kaotičnem stanju. Na tem primarnem nivoju zavedanja so čustva zavestna in jih doživljamo z visoko notranjo energijo, ki je ne moremo verbalno izraziti in kontrolirati. To čustveno stanje je podobno tudi pri drugih sesalcih kot npr. psih, mačkah, konjih itd. Iz tega stanja smo ljudje sposobni s svojimi lingvističnimi sposobnostmi in sposobnostmi abstraktnega mišljenja razviti sofisticiran nivo emocionalnega zavedanja. V primeru doživetja čustvene travme, pa se zavedanje lahko spusti na zelo temeljni nivo in zastane na nivoju nemosti.
Jezikovna prepreka – Človekova sposobnost, da komunicira in izmenjuje emocionalne informacije nam omogoča, da razvijamo višje nivoje emocionalnega zavedanja.
Diferenciacija je proces prepoznavanja različnih emocij in njihovih intenzitet. Iz primarnega emocionalnega kaosa smo sposobni izločiti posamezna čustva kot so jeza, ljubezen, strah, veselje, žalost, upanje, brezup, ki ustvarjajo naše kompleksne občutke. Naučimo se, da včasih čutimo posamezna čustva, drugič pa sestavljena čustva, npr. istočasno ljubezen in žalost, sovraštvo in strah, veselje in žalost ali pa še več čustev skupaj. Naučimo se, da so čustva različno intenzivna. Naučimo se, da jih izrazimo z besedami.
Vzročnost – Ko razumemo sestavo in intenziteto naših čustev, pričenjamo razumeti razlog zanje oziroma kako pride do njih. Zakaj čutimo močno sovraštvo, zakaj blag sram, zakaj intenzivno veselje. Naša čustva skoraj vedno sprožijo drugi ljudje s svojim vedenjem in mi jih pri njih sprožimo z našim vedenjem. Odkrivamo, kako se dejanja ljudi povezujejo z našimi tendencami, da reagiramo emocionalno. Počasi smo sposobni odkriti in razumeti zakaj čutimo tako kot čutimo. Naučimo se izraziti to v stavkih kot npr.: »Besna sem zaradi načina kako me prekinjaš« ali »Žalostna sem, ker direktor ni bil zadovoljen z mojim projektom, vendar upam, da bo moj naslednji projekt uspešen.«
Empatija – Ko se naučimo diferencirati naša čustva, njihovo intenziteto in razloge zanje, postane naše zavedanje bolj subtilno in pričenjamo zaznavati podobne teksture in subtilnosti v čustvih tistih okoli nas. Na tej stopnji emocionalne pismenosti intuitivno pričenjamo zaznavati čustva drugih. Naša emocionalna intuicija ni 100% točna, vendar pa jo lahko v kooperativnem okolju, kjer se predpostavlja resnicoljubnost, vedno preverimo. Npr.:
Miha: »Imam občutek, da nisi več zadovoljen z mano.«
Janez: »Še vedno sem zadovoljen, vendar pa me moti, da zamujaš in sem nekoliko izgubil zaupanje vate, ker se je to že večkrat ponovilo.«
Mihova intuicija je bila delno pravilna. Na ta način lahko občutno izboljšamo naše veščine empatije. S tem ko je Miha spregovoril z Janezom o svoji intuiciji, jo je izostril. Na ta način se lahko naučimo bolje zavedati lastnih občutkov in tudi občutkov drugih, njihove intenzivnosti in vzrokov. Signale drugih ljudi sprejemamo na dveh nivojih: Prvič: iz obraznih mišic in tona glasu in Drugič: emocionalne informacije sprejemamo preko intuitivnega kanala, ki posreduje sistem zrcalnih nevronov (Rizzolatti in Craighero, 2004), (Ramachandran, 2006), ki avtomatično informira naše zavedanje. Ko smo empatični ne ugotavljamo in razmišljamo o čustvih drugih ljudi. Namesto tega jih samo čutimo, enako, kot čutimo svoje. Ambivalenten rezultat je, da razvijemo nesposobnost, da bi spregledali ali izkoristili čustva bolečine drugih ljudi s pomembnimi etičnimi in socialnimi posledicami.
Interaktivnost – Emocije niso statične, so tekoče, kemične, protoplazmične, povsem drugačne kot ideje in misli, ki so mnogo bolj razmejene, električne in vsebinske. Emocije zbledijo, se združujejo, rastejo, se zmanjšajo v prisotnosti drugih emocij in skozi čas. Kadar smo interaktivno emocionalno zavedni, se ne zavedamo zgolj svojih emocij in emocij drugih ljudi, temveč tudi emocionalne klime skupin in kako vplivajo na posameznika v skupini.
Višji nivo emocionalnega zavedanja – Morda smo sposobni tudi višjega nivoja emocionalnega zavedanja, ki ni splošno priznan.
Transakcijska analiza nam ponuja odlična orodja za učenje emocionalne pismenosti.
Prvi korak pri vodenju sebe je, da sebe dobro poznamo. Poznavanje sebe pa pomeni, da poznamo svoja čustva in dražljaje, ki jih sprožijo, svoja prepričanja in svoja vedenja. Vse to najbolje ugotovimo in preverimo v odnosih z drugimi ljudmi. Za osebni razvoj potrebujemo ljudi, ki jim lahko zaupamo, da nam bodo dali iskreno povratno informacijo. Čustva so zelo pomemben in energetsko najbolj nabit del naše osebnosti ter vplivajo tudi na naše vedenje in odnos do drugih ljudi. Dober vodja potrebuje visoko stopnjo emocionalne pismenosti.
5 korakov do večje emocionalne pismenosti
- Odločimo se, da želimo izboljšati svojo čustveno pismenost
- Bodimo pozorni na to, kaj čutimo. Ob čim več priložnostih, ko sprejmemo nek dražljaj (najbolje, da se osredotočimo na dražljaje, ki jih prejmemo v odnosih z drugimi ljudmi) se vprašajmo: Kaj sedaj občutim? Skušajmo si odgovoriti z opredelitvijo osnovnega čustva (npr. sreča, strah, jeza, žalost).
- Bodimo pozorni na intenziteto čustev. Na skali intenzitete čustev opredelimo intenzivnost čustva (npr. 0 do 100)
- Poiščimo vzrok. Vprašajmo se kaj je povzročilo to čustvo, kaj je vzrok spremembe. Kateri dražljaj bolj specifično je sprožil to čustvo? Npr. prijateljica me ne kliče več tako pogosto, sodelavka me zjutraj ne pozdravi, vodja oddelka me pohvali….
- Preverimo svoja opažanja pri drugih. Poskušajmo opredeliti svoje čustvo še natančno, morda gre za sestavljeno, bolj kompleksno čustvo. Poskusimo tudi opredeliti čustva druga osebe in jih preverimo pri tej osebi tako, da jo vprašamo kaj se dogaja. Npr. »Opazila sem, da me že mesec dni nisi poklicala. Si morda jezna name?«
Vse to lahko počnemo večkrat na dan. Opazujmo drobne obrazne gibe, gibanje telesa, ton in višino glasu, opazujmo komunikacijo med drugimi ljudmi, opazujmo kako vplivamo mi sami na druge in širimo svoj spekter čustev, ki jih doživljamo. Morda bomo ugotovili, da pogosto čutimo jezo, zelo redko pa žalost. Preverjajmo ali je naša intuicija o tem, kaj čutijo drugi, pravilna.
0 Comments