Lastna hvala se pod mizo vala

Tako pri delu s skupinami kot s posamezniki opažam, da je večina ljudi v zadregi, ko jih povabim, da predstavijo svoje dobre lastnosti, da se pohvalijo. Pohvale kar ne gredo iz jezika, če pa že, jih spremlja neverbalna komunikacija, ki jasno nakazuje zadrego. Nasprotno pa večini samokritika ne dela težav. Pravijo, da je nevljudno, samovšečno in sebično, da bi se hvalili. Imamo kar dva slovenska pregovora, ki ne odobravata potrditve samemu sebi za dobro delo: »Samohvala, cena mala.« in »Lastna hvala se pod mizo vala.« To govori o tem, da v naši kulturi pohvala sebi ni cenjena. Ker ni cenjeno, da se pohvalimo, tudi ne razvijamo vedenja o tem, kje smo zares dobri.

Na delavnici, kjer smo se učili vodstvenih veščin, je udeleženka po tem, ko je prejela povratno informacijo razočarano rekla: »Nisem dobila pravega feedbacka.« In jo vprašam: »Kako ne, dobila si zelo konkretno povratno informacijo od vseh. Kaj misliš s tem? Kakšen pa je zate pravi feedback?« In po nekaj vprašanjih pridemo do tega, da je zanjo »pravi«, »močan« »«konkreten« feedback samo kritika. Pohvale v njenem svetu ne štejejo. Vsi smo se ob tem zamislili. Seveda, doma je nikoli niso pohvalili, pograjali pa velikokrat.

Zavedanje in priznanje sebi, da smo v nečem dobri, je zelo pomembno. Pomembno je iz dveh vidikov:

Prvič je pomembno pri timskem delu. Zakaj ne bi delal vsak tiste stvari pri kateri je najboljši? Najprej pa moraš seveda vedeti, kje si dober in to povedati na glas.

In drugič, če sami sebe vedno samo grajamo in vedno vidimo samo tisto, kar smo naredili narobe, izgubimo samozavest, energijo, motivacijo, ki pa je za naše uspehe zelo pomembna. Samohvala, tako kot samokritika, v osnovi pomeni, da zavzamemo stališče do sebe in svojih dejanj. S tem postanemo manj odvisni od pohval in kritik drugih ljudi.  Potreba po priznanju je ena izmed osnovnih človekovih potreb, zato ni nič čudnega, da sta priznanje in pohvala ključna, tudi pri tem, če želimo ustvariti dobro delovno okolje.

Žal se veliko ljudi ne zmore pohvaliti iz različnih razlogov. Nekateri so bili deležni premalo pohval v svojem otroštvu in so prevzeli miselnost svojih staršev, da so pohvale nekaj slabega. Drugi se zmorejo pohvaliti le ob res izjemnih dosežkih, ki jih morda lahko v vsem življenju preštejemo na prste ene roke, kar je odločno premalo za dober občutek v sebi. Spet tretji so sposobni samo pohval, usmerjenih na svoje vedenje, pri čemer pozabijo, da so kot osebe polne čudovitih lastnosti.

Tako kot ob storjeni napaki občutimo krivdo, je prav, da ob storjenem dobrem delu sebe tudi pohvalimo. Na primer: »Dobro sem se odrezal v konfliktu s sodelavcem, ker nisem izgubil živcev.« In seveda se ne pozabimo kdaj pohvaliti tudi kar tako: »Sem dobra oseba.« »Prijetno je biti z mano.«

In še ena kratka vaja:

Vsaj en teden  si vsak dan v mislih odgovorite ali zapišite na list naslednje:

• Sebe lahko pohvalim, ker sem_____________________, zato tudi vem, da sem OK oseba.
• Drugi so me pohvalili in mi povedali, da sem _____________________________________________.

Ob tem razmišljajte, kako hitro ste našli vedenje, lastnost, za katero ste se pohvalili? Kako pogosto se pohvalite za dobro opravljeno delo? Se pohvalite le za velike dosežke ali se znate pohvaliti tudi za drobne stvari (npr. danes sem kosilo odlično pripravil/a).  Kako pogosto pomislite na svoje pretekle dosežke in si priznate, da ste ponosni nase? Kako se ob tem počutite? Kako vam, je ko vas drugi pohvalijo? Ali se z pohvalo strinjate in jo sprejmete ali jo morda poskušate takoj zavrniti? Morda enostavno odvrnete »To pa res ni nič takega, to znajo vsi«?

Bodite nežni do samih sebe kot znate biti nežni do svojih otrok in pobožajte Otroka v sebi.